IR

4. februarja 2025 smo študentje 1. letnika magistrskega študijskega programa R-IT krenili na našo dolgo in težko pričakovano pot čez lužo. Naš cilj: Kalifornija. Potovanje, ki je sicer trajalo blizu 20 ur, je na srečo minilo skoraj brez zapletov in ob poldnevu (po lokalnem času) smo pristali v San Franciscu, kjer si najprej nismo privoščili počitka, temveč ogled pisanih in noro strmih ulic tega ikoničnega mesta. Škoda le, da nam vreme ni bilo naklonjeno in ni bilo zadnjič tako.

Eden od glavnih ciljev te ekskurzije so bili ogledi podjetij Silicijeve doline, med njimi PayPal, YouTube in Qualcomm. Njihovi kampusi so bili veliko več kot le skupki pisarniških stavb, saj so vsebovali (vsaj tako so ponekod trdili) jedilnice z  vsemi vrstami hrane, telovadnice, amfiteatre, igrišča za odbojko na mivki, celo zelenjavni vrtiček in še marsikaj. Bilo je zanimivo videti, do kakšne mere se tehnološki velikani trudijo, da je njihovim zaposlenim udobno na delovnem mestu. Kar ima konec koncev tudi smisel, saj tam preživijo več časa, kot smo tega vajeni mi doma. Notri nismo prišli kar tako, rabili smo spremljevalca in značke z imeni, ampak kolikor so nam spremljevalci povedali, se zdi ta način še vseeno mnogo lažji, kot pa se prebiti skozi njihove zahtevne zaposlitvene intervjuje.

Zdaleč najbolj obsežen, napreden in nenavaden je bil Googlov kampus Bay View, kjer je vsaka ogromna, s sončnimi celicami prekrita stavba v sebi skrivala pravo malo mestece z ulicami in trgi. Ta kampus je prvi in za zdaj edini, ki ga je načrtoval in zgradil Google sam, in je poln sistemov za varčevanje z energijo, ki pa so njegovo ceno potisnili na deset cifer. Se pa tam ukvarjajo predvsem z reklamami, tako da se bo naložba hitro poplačala.

Drugi glavni cilj ekskurzije so bili ogledi Kalifornijskih univerz. Začeli smo kar z najprestižnejšo, torej s Stanfordom. Kampus je en sam ogromen park z malim mestecem iz fakultet in študentskih domov na sredini. Sprejel nas je dr. Leskovec, ki je tam zaposlen kot profesor in raziskovalec. Povedal nam je, kako tamkaj potekata študij in raziskovalno delo ter kako so drugačni kot pri nas v Sloveniji. Za povrh pa je še malo govoril o svojem trenutnem projektu: digitalnemu dvojčku krvi, ki bi omogočal številne krvne preglede z le eno samo kapljico.

Naslednja univerza na našem seznamu je bil Fresno State. Sicer se tam nismo mogli pogovoriti z rojakom, smo pa namesto tega dobili domač sladoled, sir in oreščke. Univerza Fresno State se manj osredotoča na raziskave, tem bolj na gospodarske dejavnosti s poudarkom na agrikulturi, saj Fresno leži v osrčju kalifornijske centralne doline. Ni tako ekskluziven kot Stanford, a jih to ne odvrne od tega, da ne bi za njihove študente dobro poskrbeli, kot so nam lepo pokazali. In več študentov pomeni več študentskih dejavnosti, kar je gotovo plus.

Naš zadnji vodeni ogled je bil na univerzi Cal Poly Pomona v Los Angelesu. Sicer smo bili nekoliko starejši od običajnih udeležencev teh ogledov, ampak to ni bila prevelika nevšečnost. Kampus je bil lepo urejen, na žalost pa nismo videli vrtnic, ki so značilne za univerzo, saj so jih zaradi požarov preventivno porezali. Pa še kosilo,15 dolarjev za samopostrežni bife, je bilo izjemno poceni po kalifornijskih standardih. Po tem so se nam predstavili izbrani študentski klubi, tako da smo lahko izmenjali študijske izkušnje (in nekaj manjših kulturnih šokov) z domačimi študenti.

Seveda pa nismo prepotovali skoraj četrtino poti okoli sveta, samo da bi videli, od kod prihajajo in kam gredo računalničarji (no, pri Intelu jih gotovo imajo nekaj, ampak tja smo si šli ogledat muzej, zato ne šteje). Ne, res bi zamudili, če ne bi obiskali še drugih kalifornijskih znamenitosti, začenši z Alcatrazom. Ogled notranjosti zaporniškega bloka ob spremstvu posnetkov njegovih bivših prebivalcev z obeh strani rešetk je bil vrhunski. Tudi zunanjost, vsa preraščena z raznovrstnim rastlinjem nekdanjih vrtov, si zasluži pohvalo. A žal nam je slabo vreme preprečilo, da bi si jo podrobneje pogledali.

Samo dobra tretjina se nas je lahko udeležila ogleda narodnega parka Yosemite in kdor se ga je, je od tega odnesel veliko lepih slik in še lepših spominov. Žal pa nismo videli znamenitega ognjenega žaru slapa Horsetail, ki bi se naj zgodil ob sončnih zahodih približno v tem času leta. A saj so ostali čudoviti razgledi nadoknadili tudi to.

Tudi narodni park Sequoia je bil čudovit, ampak na popolnoma svojevrsten način, saj ni veliko krajev na svetu, ki bi se lahko primerjali z gozdom orjaških dreves, ki so zlahka starejša od krščanstva, višja od petnajst-nadstropne stavbe in za nameček še odporna na ogenj. Globlje v gozd kot smo šli, večja drevesa smo našli in vedno smo mislili, da smo dosegli mejo, le da nas je za naslednjim ovinkom čakalo še večje. No naposled smo le našli največje, čeravno le za to ker je označeno. General Sherman, kot so ga poimenovali, ima premer približno 10 metrov pri tleh in tehta dobrih 1600 ton. Kar bi mi doma smatrali za veliko drevo, bi zanj kvečjemu bila le veja.

Na zadnje smo prečkali še Dolino smrti. Od vseh dotlej obiskanih rezervatov je bil ta verjetno najbolj raznolik in prostran. Videli smo peščene sipine, ki so nas spominjale na prizore iz Peščenega planeta. Vsaj orjaških črvov se nam ni bilo treba bati, ker je rahlo deževalo (kar se zgodi morda enkrat na mesec). Sledil je kratek postanek pri muzeju rudarjenja boraksa, nato pa smo stopili na najnižjo točko v Kaliforniji: ogromno polje soli, 86 metrov pod gladino morja. Na koncu pa smo se ustavili še pri Slikarjevi paleti, čeprav zaradi vremena barve pisanih mineralov niso izstopale tako močno, kot na razglednicah.

Noč po Dolini smrti smo prebili v nepozabnem Las Vegasu. Splošno znano pravilo mi prepoveduje, da bi govoril o tem, kaj se je tam zgodilo; povedal bom le, da je navkljub pričakovanjem nekaj srečnežev sledečega dne mesto zapustilo bogatejših, kot so vanj vstopili.

To pa še zdaleč ni konec seznama vseh dogodkov, ki smo jih doživeli v Ameriki. Posebno mesto na seznamu ima za oboževalce košarke prav gotovo prva tekma Luke Dončića pri Lakersih in za ljubitelje adrenalina obisk zabaviščnega parka Six Flags. Doživetij je bilo resnično veliko in vseh ni možno opisati.  Poleg tega je vsak od treh kombijev šel po malce drugačni poti in videl malo drugačne stvari, Zato boste, če vas zanimajo podrobnosti, morali prebrati naš blog na https://feriusa.um.si/.

V Slovenijo smo se vrnili 19. 2. 2025, izčrpani, ampak z gotovostjo lahko trdim, da nihče izmed nas izkušnje ni obžaloval. Zato se iskreno zahvaljujemo profesorjema Marjanu Merniku in Borku Boškoviću ter sodelavcema Inštituta za računalništvo, Davidu Jesenku in Marku Šmidu, za organizacijo ekskurzije in podjetjem AVL-AST, Avtenta, Blocksi SAS,  Davčna hiša Alfa Omega, DeweSoft, Frajla d.o.o., HERMI, HRC-informacijski inženiring, IGEA, INOVA IT, KRT Gradbeništvo, LANCom, Ličer Solutions, M-TAX, Mibra d.o.o., Norik sistemi, NTR, PEC SISTEMI, Pelen d.o.o., POMGRAD, Sfera IT, SRC, TROJA d.o.o., VAREN-SI, VOC Celje, WagaLabs, WEBO Maribor  ter Inštitutu za računalništvo UM FERI za njihovo finančno podporo, brez katere naše ekskurzije ne bi bilo.

Andraž Podpečan, študent FERI

Konec meseca maja 2022 se je 46 študentov zaključnih letnikov študijskih programov Računalništva in informacijskih tehnologij, Fakultete za elektrotehniko računalništvo in informatiko odpravilo na strokovno ekskurzijo na Dunaj, v okviru katere so si ogledali Tehniški muzej (Technisches Museum Wien). Muzej, ki ima več kot 10.000 razstavnih eksponatov na 22.000m razstavne površine, obiskovalcu zagotavlja, da mu čas v muzeju prehitro mine. Poleg muzeja pa so si udeleženci ekskurzije ogledali še zgodovinske znamenitosti v starem mestnem jedru Dunaja.

»V zgodnjih jutranjih urah smo se izpred vhoda tehničnih fakultet odpravili na pot do mesta Dunaj. Na poti nam je prijazna vodnica predstavila zgodovino mesta in države, njene značilnosti ter osnovne informacije. Po približno 4 urah poti in postankov smo prispeli pred tehnični muzej Dunaj. Tam smo imeli uro in pol časa, da smo si lahko ogledali zanimivosti. Muzej poleg eksponatov ponuja tudi razne poučne eksperimente. Po ogledu smo se skupaj odpeljali do mestnega jedra, kjer smo šli skozi Hofburgško palačo do Štefanove katedrale, kjer smo lahko samostojno raziskovali mesto. Skupaj s skupino prijateljev smo se odpravili na eno izmed najbolj znanih jedi dunajske kuhinje - Dunajski zrezek, tanek telečji zrezek, paniran in ocvrt v maščobi. Poizkusiti smo želeli še originalno Sacherjevo torto vendar nam čas tega ni dopuščal. V poznejših urah smo se odpravili na pot nazaj v Slovenijo.«

L. A. študent FERI R-IT

Prvi dan je bil najbolj naporen.Če ne zaradi drugega, pa zato, ker je 10.2.2020 za nas trajal več kot 24 ur. Vključeval pa je vožnjo od Maribora do dunajskega letališča, ter okoli 12 ur letov, med katerimi si lahko poslušal glasbo, gledal filme, igral šah ali pa poskusil zaspati. Če se vam zdi, da je od pristanka z letalom pa do prispetja do naše nastavitve minila samo kakšna urica, se močno motite. Na letališču smo porabili še približno dve uri pri čakanju na carini, nato je bilo treba prevzeti kombije v katerih bomo v bližnji prihodnosti prepotovali še kar nekaj milj, po tem pa nas je do motela v katerem smo prespali ločilo še dobrih 50 kilometrov. Če mislite da smo po napornem potovanju šli spat takoj ko smo prispeli v motel, se znova motite. Zunaj je še vedno sijalo toplo Kalifornijsko sonce, pred nami pa je bil še del popoldneva in cel večer, ki pa smo ga izkoristili za ogled NBA Tekme, na kateri je igral tudi Goran Dragić.

Naslednje dneve pa je sledilo manj športa in več ogledov univerz in računalniških podjetij. Navsezadnje Silicijeva dolina ni znana po športu. Obiskali smo prestižno univerzo Stanford, na kateri nas je sprejel prof. Jure Leskovec, ter njegova sodelavca Andrej in Adrian. Skupaj smo se sprehodili po kampusu, videli smo tudi prvi Googlov računalnik z ohišjem iz legokock, in repliko lesene garaže v kateri se je rodilo podjetje HP. Kampus Stanfordske univerze je precej velik. S precej velik mislim to, da je po površini tam nekje med Ptujem in Mariborom.  Na njem pa je mogoče najti ne le fakultete, študentske domove in restavracije, ampak tudi bazen, muzeje, telovadnice  in cerkev. A ker Stanford velja za eno najprestižnejših (in najdražjih) univerz na svetu, se pojavlja vprašanje koliko prostega časa ti sploh ostane da užiješ študentsko življenje na kampusu.

V Silicijevi dolini smo obiskali več podjetij. Zanimivo je bilo startup podjetje Deepmap, ki se ukvarja z geometrijo in avtonomno vožnjo. Tam so nas res lepo sprejeli, nas povabili v odprto kuhinjo, ter nam pokazali kako transparentno je delo pri njih - programerji delajo in sedijo drug ob drugem, niti šef nima svoje pisarne. Povedali so nam tudi, da morajo včasih kakšen vikend delati, zato da pravočasno končajo projekte. Velikokrat so nas tudi spodbudili da se naj prijavimo k njim na pripravništvo, in ne samo da nas bodo kot pripravnike (za slovenske standarde zelo lepo, za kalifornijske niti ne) plačali in pomagali pri ureditvi delovne vize, temveč tudi poskrbeli za hrano in stanovanje - kar je v silicijevi dolini ogromen strošek. Malce bolj zadržani pa so bili glede številk, a smo iz njih vseeno izvlekli, da pri njih dela 40 pripravnikov, vsako leto pa dobijo tisoče prošenj.

Obiskali pa smo tudi še večja podjetja. Eno izmed njih je bilo Airbnb, kjer nas je sprejel Klemen Verdnik, nas popeljal po podjetju, ter nas povabil na kosilo in klepet. Ogledali smo si še Google in Youtube. Kompleksa sta si bila precej podobna, a vseeno se je dalo opaziti kar nekaj razlik. Oba kompleksa sta imela košarkarsko igrišče, Google pa je imel še bazen. Oba sta imela podobno politiko glede obiskovalcev, le da je Youtube imel strožjo. Vidi se, da ko Google kupi podjetje, mu pusti kar nekaj svobode. Nenazadnje pa smo v Silicijevi dolini obiskali tudi Intelov muzej in Apple park.

Ogledali pa smo si tudi samo mesto San Francisco. Povzpeli smo se na Twin Peaks, spustili smo se po zaviti ulici Lombard Street, se z ladjico popeljali do Alcatraza, prečkali most Golden Gate, kitajski četrti pa smo se preventivno na daleč izognili. Med podaljšanim vikendom (Američani so v ponedeljek 17.2. praznovali Predsednikov dan) smo se odločili za obisk Los Angelesa. Na poti smo se ustavili v Fresnem, kjer smo si ogledali tamkajšnjo univerzo, en dan pa smo namenili tudi obisku Narodnega parka puščave Doline smrti. V samem Los Angelesu pa smo se popeljali čez razgibani Mulholland Drive in bogati Beverly Hills, se sprehodili po ulici Hollywood Boulevard, večer pa preživeli na plaži Santa Monica.

Po preživetem tednu v Kaliforniji smo nato odleteli v hladnejše kraje. Čakal nas je še slab teden, ki smo ga preživeli v Seattlu – mestu ki leži v zimzeleni državi Washington, z vseh strani pa ga obdajajo gore. V Seattlu smo si ogledali dve veliki podjetji. Prvo je bilo Facebook, kjer nas je sprejel Fei Cao. Obiskali smo Facebookovo pisarno, ki pa na zunaj izgledala kot navadna poslovna stavba, a v notranjosti je očitno, da nismo v nekem povprečnem podjetju. Popeljal  nas je po celi stavbi, nato pa so nam postregli s kosilom. Obiskali pa smo tudi Microsoft. Najprej smo se sprehodili po njihovem kampusu, nato pa obiskali njihov center za obiskovalce. Pogledali smo kaj nam ima za ponuditi, kasneje pa si je za nas nekaj časa vzel še Cheng Wang. Povabil nas je v konferenčno sobo na klepet ob kavi, ter nam bil na voljo za vsa vprašanja, ki smo jih imeli.

Zanimiv trend ki smo ga opazili v večini podjetij, pa so odprte kuhinje. To je prostor poln hladilnikov in miz obloženih s sadjem, kamor si lahko gre programer med delom okrepčati (na račun podjetja). Nekateri spodbujajo zdravo prehrano s tem, da dajo nezdrave stvari na manj vidna in težje dostopna mesta.  Pri Googlu pa so ugotovili tudi, da več prihranijo če najamejo osebo, ki kuha kave, kot pa če bi si vsak programer kavo hodil kuhat sam.

Odločili smo se, da bomo en dan porabili še za ogled Olimpijskega narodnega parka, goratega polotoka, ki Seattlu zakriva pogled na Tihi ocean. A park je ponujal toliko stvari da je bil en dan premalo, da bi videli vse. Zato smo ga izkoristili kolikor se je dalo, ter si ogledali kristalno čisto jezero Lake Cresent, se sprehodili po dvoranah mahu Hall of Mosses deževnega gozda, za konec pa še nekaj časa preživeli na divji plaži Ruby beach. Preostale dneve v Seattlu pa smo si vse oglede mesta in muzejev (z izjemo muzeja Boeinga) organizirali sami. Razdelili smo se v manjše skupine in se tako izognili gneči, ter si ogledali stvari ki so nas najbolj zanimale, pa naj je bil to znameniti stolp Space Needle, ta ali oni muzej, stekleni vrt, ali pa eden izmed mnogih Starbucksov, ki izvirajo iz tega mesta.

Nič ne traja večno, in tudi mi smo morali zapustiti ZDA. V ponedeljek 25.2.2020  smo poleteli nad Kanado, ter se počasi začeli vračati v Evropo. Domov v Maribor smo se vrnili v večernih urah torka 25.2.2020. A časa za počitek ni bilo veliko. Že naslednji dan so nas ob 7:30 čakala predavanja novega semestra. Po oddihu na drugi strani luže, so nas doma čakali novi izzivi, eden največjih pa je bil premagovanje časovne razlike.

Vse, ki vas zanima še kaj več o ekskurziji pa vabim da na spodnji povezavi obiščete naš blog, ki smo ga pisali med potovanjem: https://usatour.um.si/blog/

Na koncu pa naj se še zahvalim Marjanu Merniku in Marjanu Horvatu, za organizacijo študentske ekskurzije, ter podjetjem 3fs, H-bit, Celtra, Equaleyes, Flawless Code, Adacta, Igea, AVL, Prospeh, Bass, ITS, Biokoda, DeweSoft, iPiramida, Foreach Labs in Inštitutu za računalništvo UM FERI, brez katerih te izkušnje nebi mogli doživeti.

David Mikek, Študent FERI

Izkoristili smo priložnost in preverili, kaj počne svetovno vodilno podjetje Dewesoft na nivoju merilnih naprav. Njihove merilne naprave se uporabljajo na področju vesoljske in letalske industrije (NASA, ESA, SpaceX, Boeing,...), avtomobilske industrije (Mercedes, Audi, John Dear,...), nuklearne elektrarne in na številnih drugih področjih.
Konferenca je potekala tri dni. Mi smo imeli srečo in smo se je lahko udeležili prvi dan. Ta dan smo se udeležili različnih predstavitev, ogled sedeža podjetja in slavnostnega otvoritvenega dogodka v Trbovlju. Med odmori smo uživali v družbi kandidatk za letošnjo miss Slovenije.

Posnetek iz slavnostne otvoritve: https://youtu.be/MOQWmwY8CpM

Ob koncu leta 2016 je 47 študentov Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (FERI) iz štirih študijskih programov (Računalništvo in informacijske tehnologije - R-IT, Informatika in tehnologije komuniciranja - ITK, Telekomunikacije – TK ter Medijske komunikacije - MK) odpravilo na strokovno ekskurzijo v Bruselj, pri čemer sta ju vodila doc. dr. Aleš Zamuda in Goran Hrovat. Cilj ekskurzije je bil ogled podjetja Microsoft in Evropskega parlamenta. Za izvedbo ekskurzije je s finančno podporo pomagal FERI, posebej pa še Inštitut za računalništvo, Inštitut za informatiko, Inštitut za elektroniko in telekomunikacije in Inštitut za medijske komunikacije. Sofinanciranju se je nato pridružil tudi Študentski svet FERI in Karierni center Univerze v Mariboru v okviru črpanja evropskih sredstev, s čimer smo pokrili ne le avtobusni prevoz, ampak tudi prehrano (sendviči, sadje, sokovi, voda).

Pot se je začela v nedeljo, 27. 11. 2016, ko smo se po uvodnem zbiranju izpred glavnega vhoda Tehniških fakultet z avtobusom odpravili na več kot 1200 km dolgo pot do Bruslja. Na avtobusu smo zapolnili prav vse razpoložljive sedeže, saj je zanimanje za ekskurzijo kljub kratkemu prijavnemu roku preseglo vsa pričakovanja in so prednost imeli študenti višjih letnikov. V Bruselj smo prispeli naslednji dan okoli poldneva, kjer smo imeli zelo ugodno nočitev v Hotelu MEININGER, kjer smo pred nadaljevanjem odložili svojo prtljago. Ob 14:00 nas je že čakal ogled podjetja Microsoft in med 3,5 km sprehodom od hotela do sedeža podjetja je pot vodila skozi center mesta in Glavnega trga. Med sprehodom smo videli več arhitekturnih znamenitosti. V podjetju Microsoft so nas po registraciji obiskovalcev  pogostili s sokovi in kavo ter pokazali nekaj novih inovativnih izdelkov. Nato je sledilo krajše skupno predavanje treh predstavnikov oddelkov – prodajnega, razvojnega in vodstvenega. Nato so sledile podrobnejše predstavitve in demonstracije aktualnih tehnologij, kot so oblačno računalništvo v povezavi s strojnim učenjem in umetno inteligenco ter Industrijo 4.0. Nato smo imeli specializirane predstavitve, kjer smo videli poslovne rešitve, kot tudi računalniške igre. Z vodjo enega od oddelkov smo se imeli čast pomeriti v igri Fruit Ninja, ki so jo predelali za uporabo na vmesniku Kinect, prav tako pa smo imeli možnost preizkusiti navidezno resničnost z očali Oculus Rift. Nazadnje smo videli še stenske zaslone, občutljive na dotik.

Še isti dan nas je zvečer ob 19:00 v italijanski restavraciji Eccetera čakala večerja z evropsko poslanko Romano Tomc in njeno ekipo. Po večerji so študentje imeli prosto, kar so izkoristili za ogled že praznično okrašenega Bruslja. Naslednji dan, 28. 11., smo se zgodaj zjutraj odpravili proti Evropskemu parlamentu, kjer smo najprej šli skozi varnostni pregled. Na pozdravu v parlamentu nas je že čakala naša evropska poslanka, ki je nato besedo predala svojim asistentom, ki so podrobneje razložili strukturo parlamenta in vsakdanji delovnik poslanke. V sklopu te predstavitve smo izvedeli še o trenutno najbolj vročih temah (pogajanja v trgovinskih sporazumih CETA, TTIP, TISA). Nato smo obiskali osrednjo parlamentarno dvorano, kjer nam je poslanka Romana Tomc razložila, kako poteka razdelitev tekočih nalog znotraj ekipe evropske poslanke, glasovanje poslancev in prevajanje govorov iz vseh jezikov v angleščino in francoščino ter nadalje v ostale jezike.

Preostanek dneva je bil do odhoda prost, kar so mnogi izkoristili za kosilo in kakšen nakup. Nato nas je čakala pot do doma, ki nas je vodila skozi Nemčijo in Avstrijo. Med ekskurzijo smo posneli tudi video reportažo z intervjuji ter številne slike, ki si jih lahko ogledate v priloženi galeriji.

doc. dr. Aleš Zamuda in Goran Hrovat

Zaključek študija po ameriško

Skupina 14. mariborskih študentov Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko programa računalništvo in informatika, se je pod okriljem profesorja dr. Marjana Mernika odločila, da izvede strokovno ekskurzijo na zahodno obalo ZDA. Cilj je bila zvezna država Kalifornija, kjer bi si ogledali fakultete, naravne znamenitosti, kot tudi podjetja, za katera lahko brez slabe vesti rečemo, da so “giganti” na področju računalništva. K uresničitvi ekskurzije je v veliki meri pripomogla tudi finančna pomoč raznih sponzorjev. Med glavne spadajo podjetje Inova IT, ki je bilo tudi generalni sponzor, Inštitut za računalništvo FERI, Adacta ter ŠOUM.

Ekskurzija se je pričela 20. oktobra v zgodnjih jutranjih urah. Pot nas je vodila na letališče v Budimpešti, kjer smo se vkrcali na letalo za Pariz. V Parizu je bil načrtovan prestop na čezoceanski let za San Francisco. Po enajst urnem letu in časovni razliki devetih ur je sledil pristanek in prevzem avtomobilov na letališču. Precej utrujeni smo poiskali prvo prenočišče in pojedli malo tradicionalne ameriške hitre prehrane.
Že naslednje jutro nas je čakal prvi obisk ene od univerz, pred tem pa krajši ogled mesta San Francisco, na čelu z mostom Golden Gate ter zavito in strmo ulico Lombard Street. Nato nas je pot vodila proti univerzi University of San Francisco, kjer smo se sestali s profesorjem Terrence Parr-om, ki je avtor znamenitega orodja za izgradnjo jezikov ANTLR. Udeležili smo se tudi njegovega predavanja na temo Web Systems and Algorithms.
Sledil je obisk IBM centra (Almaden Research Center), kjer so nam predstavili njihove vizije za prihodnost in vedno večjo povezanost storitvenih dejavnosti z računalništvom. Njihov moto “Think Big” je vsekakor opravičen.
V Silicijevi dolini ne manjka velikih podjetij, obisk Intel-a je popestril njihov sodoben muzej, na področju grafike smo bili deležni lepega sprejema pri podjetju NVIDIA. Malo manj lep sprejem smo doživeli pri Apple-u. Študenti smo enega od vrhuncev doživeli z obiskom Google-a. Že sam Googlov kompleks je dal vedeti kako močno podjetje je to. Sprejel nas je Slovenec Žiga Mahkovec, ki je pri Googlu že 4 leta. Filozofija Google-a je povsem drugačna od ostalih podjetij; podjetje skuša ustvariti čim manj pritiska na zaposlene, važen je le končni rezultat. Pri iskanju idej in sprostitvi pomagajo razna športna igrišča, bazen, veliko kuhinj, arkadne igre, biljardi ... Vse je pisano in razigrano. Celoten kompleks je sestavljen iz večih stavb, poleg osrednjega dela so obiskali tudi Android kompleks, kjer je počitniško prakso opravljal še en Žiga, študent ljubljanskega FRI-ja.
Po Silicijevi dolini je sledilo nekaj naravnih lepot zveznih držav Kalifornije, Nevade in Arizone. Obiskali smo parke Yosemite, Sequoia in Death Valley. Od ekstremnih dreves pa do puščave v samo nekaj miljah. Vozili smo se po jezeru Lake Powell, ter občudovali lepote Antelope Canyons.
Sončni vzhod na Grand Canyon-u in spust do reke Colorado se nam je vtisnil v spomin kot čudovit in naporen pohod.
Vmes je sledil obisk fakultete State University of Fresno, kjer nas je sprejel profesor dr. Alex Liu in nam predstavil projekte njihovega inštituta. Ob pogovoru z njihovimi študenti smo ugotavljali razlike šolskih sistemov, kot tudi življenja ameriškega študenta v primerjavi s slovenskim.
Poskusiti je bilo potrebno tudi igre na srečo in tako se obisku edinstvenega Las Vegas-a študentje nismo mogli upreti.
Pot proti Los Angelesu smo si popestrili z obiskom Ghost Town-a Calico.
LA, znan kot mesto angelov, nam je ponudil veliko. Obisk znamenitega Hollywood-a, Universal Studios, plaž Malibu in Santa Monica, Beverly Hills, centra Los Angelesa in še mnogo več, nam je dal lepo vedeti, da v Los Angelesu z 18 milijoni prebivalcev ni nikoli dolgčas. Površina mesta se približa celotni Sloveniji, je pa v mestu kar 22 milijonov avtomobilov, kar smo občutili na cesti. V Pasadeni smo obiskali univerzo Caltech, kjer nam je kampus razkazal tamkajšnji študent Luka Mernik. Caltech po nedavni raziskavi Thomson Reuters velja za najboljšo univerzo na svetu.
Na University of Southern California (USC), nas je sprejel slovenski profesor dr. Jernej Barbič, ki je pred kratkim prejel prestižno nagrado revije MiT, ki ga je uvrstila na seznam najboljših 35 inovatorjev, mlajših od 35 let. Predstavil nam je svoje delo in razkazal tamkajšnji kampus.
V Los Angelesu smo obiskali tudi University of California Los Angeles (UCLA), kjer nam je Jens Palsberg na predavanjih razlagal o prevajalnikih. V sejni sobi smo se srečali s strokovnjaki iz različnih področij računalništva. Po pogostitvi je sledila predstavitev področij raziskovalnega dela vsakega izmed prisotnih profesorjev. Tudi ogled kampusa v spremstvu tamkajšnje študentke ni izostal.
Povratek proti San Franciscu smo opravili po Highway 1, ki vodi po ovinkasti cesti ob obali in pečinah Pacifika.
V Palo Altu smo obiskali univerzo Stanford, kjer smo se sestali s tamkajšnjim profesorjem Juretom Leskovcem. Med drugim nam je razložil, kako je postal profesor na univerzi, ki išče absolutno najboljše med najboljšimi.
Na univerzi Berkeley nas je sprejel tamkajšnji študent Damir Dugonjić, finalist letošnjega svetovnega prvenstva v plavanju in jih popeljal po kampusu.
Zadnje dneve smo si popestrili z različnimi dejavnostmi, ki jih v San Franciscu ne manjka. Obiskali smo Golden Gate Park, Twin Peaks, Alamo Square, Exploratorium, kitajsko četrt, center San Francisca in zapor Alcatraz.

Ob prihodu domov smo študentje enotnega mnenja, da je bilo popotovanje po Ameriki izjemno lepa izkušnja. Dala nam je ideje in motivacijo za naprej ter nam na široko dala vedeti, da pot do uspeha ni nedosegljiva. Ob tem se študentje še enkrat javno zahvaljujemo profesorju dr. Marjanu Merniku, ki je med drugim tudi gostujoči profesor na Univerzi Alabama Birmingham. S svojimi poznanstvi in izkušnjami je omogočil in popestril to lepo in nepozabno popotovanje.

Koletnik Primož, Krajnc Boštjan (študenta FERI)

Z avtomobili po vzhodni obali

New York, 2.september, vroč dan, kake 25 stopinj celzija. Še zadnji dan Amerike. Tiste Amerike, katero smo videli že v neštetih filmih. Mega stolpnice, gruče ljudi, rumeni taksiji, smrad. Sedaj vemo kako je. Široke ceste, terenci, trdo delo in naravna selekcija. Kako se je začelo?

Ideja
Izr. prof. Dr. Marjan Mernik. On je tisti, ki nas je navdušil. Začelo se je v začetku šolskega leta 2006/2007, ko nam je predlagal strokovno ekskurzijo in nam ob enem razložil potek prejšnje takšne strokovne ekskurzije po ZDA. Takoj smo zagrabili in burno razglabljali vse naslednje dni. Takšne priložnosti pač ne izpustiš, a ob enem razmišljaš, bomo zmogli?

Priprave
Glavna skepsa za trden JA!! je bil denar, kar je seveda razumljivo. Stroški niso zanemarljivi. Sedaj ko smo stvar izpeljali do konca, lahko vsem prihodnjim generacijam povem, da če se le da, je treba zgrabit priložnost, pa četudi je treba drugje malo zategnit in se čemu odpovedat.
Vsak projekt seveda rabi vodjo, tako da se nas je poleg profesorja aktivno angažiralo še nekaj študentov in mladi raziskovalec Damijan Rebernak. Tako smo skupaj projekt potiskali naprej. Urediti je bilo potrebno letalske karte, izposojo avtomobilov, zavarovanje, prenočišča. Trd oreh je bilo tudi iskanje pokroviteljev, ki so nam na koncu prihranili vsaj del stroškov. Za plan poti in obiskov univerz ter kontakte v ZDA je poskrbel profesor.

JFK, NY - 17. September 2007
Po eno urnem letu iz Dunaja do Hamburga in potem še osem urnem letu do enega največjih letališč na svetu, John F. Kennedy Int. Airport, nas je čakal hladen tuš. Izgubljena prtljaga za štiri nesrečnike.
OK, poskrbimo za formalnosti glede izgbljene prtljage, odhitimo do podjetja, ki nam preda avtomobile in čez pol ure smo že na cesti z tremi ameriškimi mini vani. Grand Caravani avtomatiki, kajpak, ameriško. Tema, nešteto luči, široke avtoceste, na zvočnikih pa težka muzika. Naposled le prispemo do našega motela. Večina je bila prvič v tašnem motelu. Solidno prenočišče za ugoden denar.

Univerze
Takoj naslednji dan smo zgodaj odhiteli do prve univerze, univerze Yale, kjer smo bili fiksno dogovorjeni za vodenje po kampusu. Impresionirani nad arhitekturo in zgodovino smo se kasneje pridružili podiplomskim študentom pri predavanju profesorja Paula Hudaka.
Naslednji dnevi so več ali manj minevali po vnaprej določeni poti. Obiskovali smo univerze in požirali milje. Univerze Yale, Brown, MIT, Harvard, potem IBM Thomas J. Watson Research Center, nato pa univerza Princeton in še čisto na koncu University of Alabama at Birmingham. Vsak dan nove milje, novo poglavje in nato zvečer nov motel.
Povsod so nas lepo sprejeli, nam razkazali kampus, predstavili možnosti študija, način dela, potem pa še pokazali računalniške oddelke in projekte na katerih delajo. Po uradnem delu je navadno sledilo še skupno kosilo, da smo še malce pokramljali z študenti. Imeli smo stik tako z ameriškimi kot z slovenskimi študenti. Slovenec dr. Jernej Barbič nam je razkazal MIT, medtem ko nam je Urška Slana, ki je podiplomska študentka Socialne pedagogike na Harvardu, razkazala kampus Harvarda z okolico.
Oddelke in projekte so nam razkazali tako predstojniki oddelkov kot legendarni profesorji kot je prof. Steven Reiss, ki se ukvarja z vizualizacijo programske opreme, programirnimi okolji, kar je pa nadvse zanimivo je to, da vse programira še vedno sam.
Na vseh univerzah so nam predstavili tudi način študija. 40.000 $ je nekako povprečna šolnina za eno leto študija na eni izmed zgoraj naštetih univerz. Kljub, za slovenske razmere, visoki šolnini, večina študentov (sploh podiplomskih) ne plača celotne cene oz. nekateri ne plačajo nič. Delno se stroški pokrijejo z raznimi štipendijami, podiplomski študenti del tudi oddelajo kot asistenti, oz. delajo na projektih. Vsi lahko odkrito rečemo, da ambiciozen slovenski podiplomski študent lahko tudi brez denarja pride na eno izmed elitnih univerz in da je stereotip, da so takšne šole samo za »bogatine«, razbit.

Oddih
Zadnja tretjina ekskurzije je bila manj strokovna in bolj turistična. Ogledi mest Washingtona, Philadelphie, muzejev, zabaviščni park Six Flags Great Adventure v Jacksonu in trenutno najvišji vlak smrti na svetu, Kingda Ka. Nogometna tekma Princeton Tigers : Columbia Lions in na koncu še ogled mega mesta, New Yorka.

Vrnitev v realnost
Ko smo se ravno navadili na Ameriko in na skoraj prekomerno prijazne Američane, že smo odšli domov. Kar hudo je, ko pomisliš kako se pri nas vse premika tako počasi zaradi določenih ključnih ljudi, ki jim odgovarja status quo. Malo je profesorjev, ki razmišljajo o takšnih ekskurzijah, in še redkejši so tisti, ki so se dejansko pripravljeni žrtvovati za študente. Že samo načrtovanje poti vzame veliko časa, kaj šele živcev, ko si kasneje na avtocesti z zemljevidom v roki. Ekskurzija nam je vsem razširila obzorje. Drugačen sistem, ljudje, s katerimi smo imeli le pozitivne izkušnje, drug svet. To ekskurzijo si bomo zapomnili do konca svojih dni.

Še enkrat se zahvaljujemo tudi pokroviteljem: ŠOUM, HERMES Softlab, Tradeport POTEZA, Raiffeisen KREKOVA BANKA, Zavarovalnica Maribor, Talum, Microsoft, Izvir, Informiran.si, MO Maribor, laboratorij za heterogene računalniške sisteme, laboratorij za geometrijsko modeliranje in algoritme multimedijev, laboratorij za sistemsko programsko opremo, laboratorij za načrtovanje sistemov, laboratorij za računalniško grafiko in umetno inteligenco ter laboratorij za programirne metodologije. Zahvaljujemo se tudi medijskim pokroviteljem Domenca, Večer in Finance.

Narsej Kavran, študent FERI