IR

Prvi dan je bil najbolj naporen.Če ne zaradi drugega, pa zato, ker je 10.2.2020 za nas trajal več kot 24 ur. Vključeval pa je vožnjo od Maribora do dunajskega letališča, ter okoli 12 ur letov, med katerimi si lahko poslušal glasbo, gledal filme, igral šah ali pa poskusil zaspati. Če se vam zdi, da je od pristanka z letalom pa do prispetja do naše nastavitve minila samo kakšna urica, se močno motite. Na letališču smo porabili še približno dve uri pri čakanju na carini, nato je bilo treba prevzeti kombije v katerih bomo v bližnji prihodnosti prepotovali še kar nekaj milj, po tem pa nas je do motela v katerem smo prespali ločilo še dobrih 50 kilometrov. Če mislite da smo po napornem potovanju šli spat takoj ko smo prispeli v motel, se znova motite. Zunaj je še vedno sijalo toplo Kalifornijsko sonce, pred nami pa je bil še del popoldneva in cel večer, ki pa smo ga izkoristili za ogled NBA Tekme, na kateri je igral tudi Goran Dragić.

Naslednje dneve pa je sledilo manj športa in več ogledov univerz in računalniških podjetij. Navsezadnje Silicijeva dolina ni znana po športu. Obiskali smo prestižno univerzo Stanford, na kateri nas je sprejel prof. Jure Leskovec, ter njegova sodelavca Andrej in Adrian. Skupaj smo se sprehodili po kampusu, videli smo tudi prvi Googlov računalnik z ohišjem iz legokock, in repliko lesene garaže v kateri se je rodilo podjetje HP. Kampus Stanfordske univerze je precej velik. S precej velik mislim to, da je po površini tam nekje med Ptujem in Mariborom.  Na njem pa je mogoče najti ne le fakultete, študentske domove in restavracije, ampak tudi bazen, muzeje, telovadnice  in cerkev. A ker Stanford velja za eno najprestižnejših (in najdražjih) univerz na svetu, se pojavlja vprašanje koliko prostega časa ti sploh ostane da užiješ študentsko življenje na kampusu.

V Silicijevi dolini smo obiskali več podjetij. Zanimivo je bilo startup podjetje Deepmap, ki se ukvarja z geometrijo in avtonomno vožnjo. Tam so nas res lepo sprejeli, nas povabili v odprto kuhinjo, ter nam pokazali kako transparentno je delo pri njih - programerji delajo in sedijo drug ob drugem, niti šef nima svoje pisarne. Povedali so nam tudi, da morajo včasih kakšen vikend delati, zato da pravočasno končajo projekte. Velikokrat so nas tudi spodbudili da se naj prijavimo k njim na pripravništvo, in ne samo da nas bodo kot pripravnike (za slovenske standarde zelo lepo, za kalifornijske niti ne) plačali in pomagali pri ureditvi delovne vize, temveč tudi poskrbeli za hrano in stanovanje - kar je v silicijevi dolini ogromen strošek. Malce bolj zadržani pa so bili glede številk, a smo iz njih vseeno izvlekli, da pri njih dela 40 pripravnikov, vsako leto pa dobijo tisoče prošenj.

Obiskali pa smo tudi še večja podjetja. Eno izmed njih je bilo Airbnb, kjer nas je sprejel Klemen Verdnik, nas popeljal po podjetju, ter nas povabil na kosilo in klepet. Ogledali smo si še Google in Youtube. Kompleksa sta si bila precej podobna, a vseeno se je dalo opaziti kar nekaj razlik. Oba kompleksa sta imela košarkarsko igrišče, Google pa je imel še bazen. Oba sta imela podobno politiko glede obiskovalcev, le da je Youtube imel strožjo. Vidi se, da ko Google kupi podjetje, mu pusti kar nekaj svobode. Nenazadnje pa smo v Silicijevi dolini obiskali tudi Intelov muzej in Apple park.

Ogledali pa smo si tudi samo mesto San Francisco. Povzpeli smo se na Twin Peaks, spustili smo se po zaviti ulici Lombard Street, se z ladjico popeljali do Alcatraza, prečkali most Golden Gate, kitajski četrti pa smo se preventivno na daleč izognili. Med podaljšanim vikendom (Američani so v ponedeljek 17.2. praznovali Predsednikov dan) smo se odločili za obisk Los Angelesa. Na poti smo se ustavili v Fresnem, kjer smo si ogledali tamkajšnjo univerzo, en dan pa smo namenili tudi obisku Narodnega parka puščave Doline smrti. V samem Los Angelesu pa smo se popeljali čez razgibani Mulholland Drive in bogati Beverly Hills, se sprehodili po ulici Hollywood Boulevard, večer pa preživeli na plaži Santa Monica.

Po preživetem tednu v Kaliforniji smo nato odleteli v hladnejše kraje. Čakal nas je še slab teden, ki smo ga preživeli v Seattlu – mestu ki leži v zimzeleni državi Washington, z vseh strani pa ga obdajajo gore. V Seattlu smo si ogledali dve veliki podjetji. Prvo je bilo Facebook, kjer nas je sprejel Fei Cao. Obiskali smo Facebookovo pisarno, ki pa na zunaj izgledala kot navadna poslovna stavba, a v notranjosti je očitno, da nismo v nekem povprečnem podjetju. Popeljal  nas je po celi stavbi, nato pa so nam postregli s kosilom. Obiskali pa smo tudi Microsoft. Najprej smo se sprehodili po njihovem kampusu, nato pa obiskali njihov center za obiskovalce. Pogledali smo kaj nam ima za ponuditi, kasneje pa si je za nas nekaj časa vzel še Cheng Wang. Povabil nas je v konferenčno sobo na klepet ob kavi, ter nam bil na voljo za vsa vprašanja, ki smo jih imeli.

Zanimiv trend ki smo ga opazili v večini podjetij, pa so odprte kuhinje. To je prostor poln hladilnikov in miz obloženih s sadjem, kamor si lahko gre programer med delom okrepčati (na račun podjetja). Nekateri spodbujajo zdravo prehrano s tem, da dajo nezdrave stvari na manj vidna in težje dostopna mesta.  Pri Googlu pa so ugotovili tudi, da več prihranijo če najamejo osebo, ki kuha kave, kot pa če bi si vsak programer kavo hodil kuhat sam.

Odločili smo se, da bomo en dan porabili še za ogled Olimpijskega narodnega parka, goratega polotoka, ki Seattlu zakriva pogled na Tihi ocean. A park je ponujal toliko stvari da je bil en dan premalo, da bi videli vse. Zato smo ga izkoristili kolikor se je dalo, ter si ogledali kristalno čisto jezero Lake Cresent, se sprehodili po dvoranah mahu Hall of Mosses deževnega gozda, za konec pa še nekaj časa preživeli na divji plaži Ruby beach. Preostale dneve v Seattlu pa smo si vse oglede mesta in muzejev (z izjemo muzeja Boeinga) organizirali sami. Razdelili smo se v manjše skupine in se tako izognili gneči, ter si ogledali stvari ki so nas najbolj zanimale, pa naj je bil to znameniti stolp Space Needle, ta ali oni muzej, stekleni vrt, ali pa eden izmed mnogih Starbucksov, ki izvirajo iz tega mesta.

Nič ne traja večno, in tudi mi smo morali zapustiti ZDA. V ponedeljek 25.2.2020  smo poleteli nad Kanado, ter se počasi začeli vračati v Evropo. Domov v Maribor smo se vrnili v večernih urah torka 25.2.2020. A časa za počitek ni bilo veliko. Že naslednji dan so nas ob 7:30 čakala predavanja novega semestra. Po oddihu na drugi strani luže, so nas doma čakali novi izzivi, eden največjih pa je bil premagovanje časovne razlike.

Vse, ki vas zanima še kaj več o ekskurziji pa vabim da na spodnji povezavi obiščete naš blog, ki smo ga pisali med potovanjem: https://usatour.um.si/blog/

Na koncu pa naj se še zahvalim Marjanu Merniku in Marjanu Horvatu, za organizacijo študentske ekskurzije, ter podjetjem 3fs, H-bit, Celtra, Equaleyes, Flawless Code, Adacta, Igea, AVL, Prospeh, Bass, ITS, Biokoda, DeweSoft, iPiramida, Foreach Labs in Inštitutu za računalništvo UM FERI, brez katerih te izkušnje nebi mogli doživeti.

David Mikek, Študent FERI