IR

4. februarja 2025 smo študentje 1. letnika magistrskega študijskega programa R-IT krenili na našo dolgo in težko pričakovano pot čez lužo. Naš cilj: Kalifornija. Potovanje, ki je sicer trajalo blizu 20 ur, je na srečo minilo skoraj brez zapletov in ob poldnevu (po lokalnem času) smo pristali v San Franciscu, kjer si najprej nismo privoščili počitka, temveč ogled pisanih in noro strmih ulic tega ikoničnega mesta. Škoda le, da nam vreme ni bilo naklonjeno in ni bilo zadnjič tako.

Eden od glavnih ciljev te ekskurzije so bili ogledi podjetij Silicijeve doline, med njimi PayPal, YouTube in Qualcomm. Njihovi kampusi so bili veliko več kot le skupki pisarniških stavb, saj so vsebovali (vsaj tako so ponekod trdili) jedilnice z  vsemi vrstami hrane, telovadnice, amfiteatre, igrišča za odbojko na mivki, celo zelenjavni vrtiček in še marsikaj. Bilo je zanimivo videti, do kakšne mere se tehnološki velikani trudijo, da je njihovim zaposlenim udobno na delovnem mestu. Kar ima konec koncev tudi smisel, saj tam preživijo več časa, kot smo tega vajeni mi doma. Notri nismo prišli kar tako, rabili smo spremljevalca in značke z imeni, ampak kolikor so nam spremljevalci povedali, se zdi ta način še vseeno mnogo lažji, kot pa se prebiti skozi njihove zahtevne zaposlitvene intervjuje.

Zdaleč najbolj obsežen, napreden in nenavaden je bil Googlov kampus Bay View, kjer je vsaka ogromna, s sončnimi celicami prekrita stavba v sebi skrivala pravo malo mestece z ulicami in trgi. Ta kampus je prvi in za zdaj edini, ki ga je načrtoval in zgradil Google sam, in je poln sistemov za varčevanje z energijo, ki pa so njegovo ceno potisnili na deset cifer. Se pa tam ukvarjajo predvsem z reklamami, tako da se bo naložba hitro poplačala.

Drugi glavni cilj ekskurzije so bili ogledi Kalifornijskih univerz. Začeli smo kar z najprestižnejšo, torej s Stanfordom. Kampus je en sam ogromen park z malim mestecem iz fakultet in študentskih domov na sredini. Sprejel nas je dr. Leskovec, ki je tam zaposlen kot profesor in raziskovalec. Povedal nam je, kako tamkaj potekata študij in raziskovalno delo ter kako so drugačni kot pri nas v Sloveniji. Za povrh pa je še malo govoril o svojem trenutnem projektu: digitalnemu dvojčku krvi, ki bi omogočal številne krvne preglede z le eno samo kapljico.

Naslednja univerza na našem seznamu je bil Fresno State. Sicer se tam nismo mogli pogovoriti z rojakom, smo pa namesto tega dobili domač sladoled, sir in oreščke. Univerza Fresno State se manj osredotoča na raziskave, tem bolj na gospodarske dejavnosti s poudarkom na agrikulturi, saj Fresno leži v osrčju kalifornijske centralne doline. Ni tako ekskluziven kot Stanford, a jih to ne odvrne od tega, da ne bi za njihove študente dobro poskrbeli, kot so nam lepo pokazali. In več študentov pomeni več študentskih dejavnosti, kar je gotovo plus.

Naš zadnji vodeni ogled je bil na univerzi Cal Poly Pomona v Los Angelesu. Sicer smo bili nekoliko starejši od običajnih udeležencev teh ogledov, ampak to ni bila prevelika nevšečnost. Kampus je bil lepo urejen, na žalost pa nismo videli vrtnic, ki so značilne za univerzo, saj so jih zaradi požarov preventivno porezali. Pa še kosilo,15 dolarjev za samopostrežni bife, je bilo izjemno poceni po kalifornijskih standardih. Po tem so se nam predstavili izbrani študentski klubi, tako da smo lahko izmenjali študijske izkušnje (in nekaj manjših kulturnih šokov) z domačimi študenti.

Seveda pa nismo prepotovali skoraj četrtino poti okoli sveta, samo da bi videli, od kod prihajajo in kam gredo računalničarji (no, pri Intelu jih gotovo imajo nekaj, ampak tja smo si šli ogledat muzej, zato ne šteje). Ne, res bi zamudili, če ne bi obiskali še drugih kalifornijskih znamenitosti, začenši z Alcatrazom. Ogled notranjosti zaporniškega bloka ob spremstvu posnetkov njegovih bivših prebivalcev z obeh strani rešetk je bil vrhunski. Tudi zunanjost, vsa preraščena z raznovrstnim rastlinjem nekdanjih vrtov, si zasluži pohvalo. A žal nam je slabo vreme preprečilo, da bi si jo podrobneje pogledali.

Samo dobra tretjina se nas je lahko udeležila ogleda narodnega parka Yosemite in kdor se ga je, je od tega odnesel veliko lepih slik in še lepših spominov. Žal pa nismo videli znamenitega ognjenega žaru slapa Horsetail, ki bi se naj zgodil ob sončnih zahodih približno v tem času leta. A saj so ostali čudoviti razgledi nadoknadili tudi to.

Tudi narodni park Sequoia je bil čudovit, ampak na popolnoma svojevrsten način, saj ni veliko krajev na svetu, ki bi se lahko primerjali z gozdom orjaških dreves, ki so zlahka starejša od krščanstva, višja od petnajst-nadstropne stavbe in za nameček še odporna na ogenj. Globlje v gozd kot smo šli, večja drevesa smo našli in vedno smo mislili, da smo dosegli mejo, le da nas je za naslednjim ovinkom čakalo še večje. No naposled smo le našli največje, čeravno le za to ker je označeno. General Sherman, kot so ga poimenovali, ima premer približno 10 metrov pri tleh in tehta dobrih 1600 ton. Kar bi mi doma smatrali za veliko drevo, bi zanj kvečjemu bila le veja.

Na zadnje smo prečkali še Dolino smrti. Od vseh dotlej obiskanih rezervatov je bil ta verjetno najbolj raznolik in prostran. Videli smo peščene sipine, ki so nas spominjale na prizore iz Peščenega planeta. Vsaj orjaških črvov se nam ni bilo treba bati, ker je rahlo deževalo (kar se zgodi morda enkrat na mesec). Sledil je kratek postanek pri muzeju rudarjenja boraksa, nato pa smo stopili na najnižjo točko v Kaliforniji: ogromno polje soli, 86 metrov pod gladino morja. Na koncu pa smo se ustavili še pri Slikarjevi paleti, čeprav zaradi vremena barve pisanih mineralov niso izstopale tako močno, kot na razglednicah.

Noč po Dolini smrti smo prebili v nepozabnem Las Vegasu. Splošno znano pravilo mi prepoveduje, da bi govoril o tem, kaj se je tam zgodilo; povedal bom le, da je navkljub pričakovanjem nekaj srečnežev sledečega dne mesto zapustilo bogatejših, kot so vanj vstopili.

To pa še zdaleč ni konec seznama vseh dogodkov, ki smo jih doživeli v Ameriki. Posebno mesto na seznamu ima za oboževalce košarke prav gotovo prva tekma Luke Dončića pri Lakersih in za ljubitelje adrenalina obisk zabaviščnega parka Six Flags. Doživetij je bilo resnično veliko in vseh ni možno opisati.  Poleg tega je vsak od treh kombijev šel po malce drugačni poti in videl malo drugačne stvari, Zato boste, če vas zanimajo podrobnosti, morali prebrati naš blog na https://feriusa.um.si/.

V Slovenijo smo se vrnili 19. 2. 2025, izčrpani, ampak z gotovostjo lahko trdim, da nihče izmed nas izkušnje ni obžaloval. Zato se iskreno zahvaljujemo profesorjema Marjanu Merniku in Borku Boškoviću ter sodelavcema Inštituta za računalništvo, Davidu Jesenku in Marku Šmidu, za organizacijo ekskurzije in podjetjem AVL-AST, Avtenta, Blocksi SAS,  Davčna hiša Alfa Omega, DeweSoft, Frajla d.o.o., HERMI, HRC-informacijski inženiring, IGEA, INOVA IT, KRT Gradbeništvo, LANCom, Ličer Solutions, M-TAX, Mibra d.o.o., Norik sistemi, NTR, PEC SISTEMI, Pelen d.o.o., POMGRAD, Sfera IT, SRC, TROJA d.o.o., VAREN-SI, VOC Celje, WagaLabs, WEBO Maribor  ter Inštitutu za računalništvo UM FERI za njihovo finančno podporo, brez katere naše ekskurzije ne bi bilo.

Andraž Podpečan, študent FERI